Neželeni učinki inhaliranja vodika: kaj so pokazale varnostne študije

Objavljenih kliničnih preskušanj inhaliranja vodikovega plina je še vedno malo in so majhna, vendar v tistih, ki so bila izvedena, pri preizkušenih pogojih niso poročali o klinično pomembnih neželenih učinkih: pri določeni koncentraciji vodika, med nadzorovano uporabo, ki je trajala od nekaj ur do največ sedem dni, in pri ozko opredeljeni skupini udeležencev. To je koristna informacija za kritično presojo dokazov, ne pa splošno jamstvo varnosti pri vsakodnevni, nenadzorovani in dolgotrajni domači uporabi. Poleg tega je to ločeno vprašanje od fizikalne lastnosti vodika kot vnetljivega plina, ki jo mora upoštevati vsaka naprava za inhalacijo, ne glede na izsledke bioloških raziskav. V nadaljevanju so predstavljene meritve v teh preskušanjih, vprašanja, ki ostajajo odprta, vnetljivost in prezračevanje — kar nima nobene zveze z odzivom telesa na vodik — ter teme, ki jih je vredno pred začetkom uporabe načeti z zdravnikom, namesto da bi katero od teh vprašanj obravnavali kot dokončno razrešeno.

• V treh objavljenih kliničnih preskušanjih, ki so zajela 8 zdravih odraslih, 5 bolnikov po srčnem zastoju in 50 bolnikov z akutno možgansko kapjo, med nadzorovano uporabo, ki je trajala od nekaj ur do sedem dni, niso poročali o klinično pomembnih neželenih učinkih.
• Nobeno od teh preskušanj ni proučevalo vsakodnevne nenadzorovane uporabe več mesecev ali let. V nobeno niso bile vključene nosečnice, otroci ali osebe z obstoječimi boleznimi dihal ali srca, ki niso izpolnjevale meril za vključitev v posamezno raziskavo.
• Vodikov plin je vnetljiv v zraku, če predstavlja približno od 4 % do 74 % mešanice po prostornini, v majhnem zaprtem prostoru pa lahko zniža raven kisika. Zato proizvajalci določajo, da mora biti okoli naprave zagotovljen pretok zraka, namesto da bi jo zaprli v omaro.
• Zdravnik lahko bolje kot opis izdelka presodi, kako se določena zdravstvena težava, zdravilo ali nosečnost ujemajo s tem, kar so ta ozko zastavljena preskušanja preizkusila oziroma česa niso.

Kaj so varnostne študije inhaliranja vodikovega plina na ljudeh dejansko preizkusile

Večina tega, kar vemo o nadzorovanem inhaliranju vodikovega plina, izhaja iz treh objavljenih preskušanj. Leta 2021 je Cole s sodelavci osmim zdravim odraslim omogočil neprekinjeno inhaliranje zraka z 2,4 % vodikovega plina od 24 do 72 ur. Raziskovalci so ves čas spremljali vitalne znake, pljučno funkcijo, srčno aktivnost, duševno stanje in izvide krvnih preiskav; v tem obdobju ni prišlo do klinično pomembnih neželenih dogodkov (vir: Cole idr., Critical Care Explorations, 2021). Pet let prej so Tamura in sodelavci izvedli prvo pilotno raziskavo na ljudeh, v kateri je sodelovalo pet bolnikov, ki so okrevali po srčnem zastoju. Inhaliranje vodika so kombinirali s ciljnim uravnavanjem telesne temperature; kombinacija ni povzročila opažene škode in so jo ocenili kot izvedljiv pristop, ki ga je vredno nadalje raziskati (vir: Tamura idr., Circulation Journal, 2016). Randomizirana kontrolirana raziskava iz leta 2017 je šla še korak dlje: eni skupini od 50 bolnikov z akutno možgansko kapjo so sedem dni dvakrat dnevno po eno uro dovajali 3-odstotni vodikov plin. Pri tej skupini niso zaznali neželenih učinkov, izmerili pa so tudi izboljšanje nasičenosti s kisikom in rezultatov ocenjevanja resnosti možganske kapi v primerjavi s kontrolno skupino (vir: Ono idr., Journal of Stroke and Cerebrovascular Diseases, 2017). Bralci, ki želijo več informacij o tem, kako te naprave proizvajajo in dovajajo vodik, lahko začnejo z uvodnim vodnikom po terapiji z inhaliranjem vodika, saj ta članek predpostavlja, da so osnove že poznane, in se osredotoča samo na varnostne podatke.

Kaj nam ti rezultati povedo in česa ne povedo domačemu uporabniku

Vsako od teh preskušanj je potekalo v določenem časovnem obdobju — v enem primeru nekaj ur, v drugem največ sedem dni — pri navedeni koncentraciji vodika in ob stalnem kliničnem spremljanju. To se precej razlikuje od tega, da bi nekdo doma vsak večer za več mesecev ali let vklopil napravo, ne da bi vmes kdorkoli spremljal njegove vitalne znake. Preskušanja kažejo, da inhaliranje vodika pri preizkušenih koncentracijah in trajanju ni povzročilo merljive škode pri spremljanih udeležencih. Ne ugotavljajo pa, kaj se zgodi zunaj teh specifičnih pogojev, saj to še ni bilo raziskano in objavljeno.

Kdo ni bil vključen v ta preskušanja

V treh raziskavah so sodelovali zdravi odrasli, osebe, ki so preživele srčni zastoj, in bolniki z akutno možgansko kapjo; v vsako skupino so bili udeleženci vključeni na podlagi meril, določenih za posamezno preskušanje. V nobeno od objavljenih raziskav niso bile vključene nosečnice, otroci ali osebe z boleznimi dihal oziroma srca, ki niso izpolnjevale teh meril, zato nobena ne daje neposrednega odgovora za te skupine. Ugotovitev, ki velja za eno ozko opredeljeno skupino, ne velja samodejno tudi za drugo. Zato je v poznejšem razdelku o pogovoru z zdravnikom to predstavljeno kot odprto vprašanje, ne kot dokončen odgovor.

Tveganje, povezano z napravo, ki nima nobene zveze z učinkom vodika na telo

Vodik ima poleg učinkov, ki jih povzroči njegovo inhaliranje v telesu, tudi svoje fizikalne nevarne lastnosti, na katere izidi raziskav biološke varnosti ne vplivajo. Varnostni podatki, zbrani v podatkovni zbirki nevarnih snovi (Hazardous Substances Data Bank) ter na mednarodnih karticah kemijske varnosti ILO in WHO, navajajo, da je vodik vnetljiv ali eksploziven, kadar je zmešan z zrakom in predstavlja približno od 4 % do 74 % mešanice po prostornini (vir: PubChem Compound Summary for Hydrogen, National Library of Medicine). Zaradi tako širokega razpona je vsaka naprava, ki proizvaja vodik, zasnovana in se uporablja tako, da njen izpuh ni v bližini odprtega ognja ali isker. Isti varnostni podatki navajajo, da lahko vodik, ki uhaja v majhen zaprt prostor, dovolj zniža delež kisika v zraku, da povzroči zadušitev. To tveganje je povezano z zaprtimi prostori, ne pa z neposrednim toksičnim učinkom samega plina. Zato proizvajalci določajo, da mora biti okoli naprave zagotovljen pretok zraka, namesto da bi jo zaprli v omaro ali garderobno sobo. Podrobna navodila za namestitev naprave v prostoru presegajo obseg tega članka. Pri namestitvi konkretne naprave si lahko ogledate kam doma postaviti napravo za inhalacijo vodika, kjer so opisane potrebne razdalje in prezračevanje. Če se odločate med čistim vodikom in mešanico vodika ter kisika, pa si preberite kako se načina dovajanja razlikujeta glede varnosti.

Vprašanja, ki jih je vredno zastaviti zdravniku pred začetkom uporabe

Ker so objavljena preskušanja proučevala določene skupine pod nadzorom in ne splošne populacije, lahko zdravnik, ki pozna zdravstveno zgodovino posameznika, bolje kot opis izdelka presodi, ali zdravstvena težava, zdravilo ali nosečnost vpliva na situacijo. Vredno je neposredno vprašati: ali trenutna bolezen dihal ali srca spada med stanja, ki so jih ta preskušanja zajela, ali pa je zunaj njihovega obsega; ali bi lahko katero od zdravil vplivalo na odziv telesa na spremenjeno sestavo vdihanega plina; in ali obstaja razlog, da začnete s krajšo sejo in jo postopoma podaljšujete, namesto da se takoj odločite za dolgotrajno rutino. To ni protokol zdravljenja ali priporočilo za odmerjanje, prav tako nič v tem članku ne postavlja diagnoze ali obljublja zdravstvenega izida; gre za informacije, ki so lahko v pomoč pri tem konkretnem pogovoru. Vredno je tudi vprašati, kaj naprava pravzaprav trdi z izrazom »medicinske kakovosti«, saj sta ta izraz in njegov regulativni pomen ločeno obravnavana v članku kaj dejansko pomeni »medicinske kakovosti«. Ker je pitje z vodikom obogatene vode drugačna pot izpostavljenosti kot inhaliranje vodikovega plina in zanjo obstaja ločena strokovna literatura, bodo bralci, ki jih zanimajo neželeni učinki in kontraindikacije pri pitju vode, te informacije našli v članku Neželeni učinki in kontraindikacije vodikove vode, namesto da bi jih ponavljali tukaj.

Preverjanje specifikacij naprave, tako kot so jih preverjale študije

Pri odločanju za nakup je uporabno eno od načel, ki izhajajo iz raziskav: v vsaki navedeni študiji sta bila natančno opredeljena odstotek vodika in trajanje posamezne seje, ne pa zgolj splošen opis. Enako natančne podatke je vredno poiskati v tehničnih specifikacijah naprave. Navedeni razpon pretoka v ml/min in navedeni odstotek čistosti kupcu povesta, kaj naprava dejansko dovaja med posamezno sejo, tako kot so raziskovalci natančno navedli, kaj so udeleženci vdihavali.

Hydrion Zenith je primer takšne natančnosti: navedenih je sedem nastavljivih stopenj pretoka, vsaka posebej, v razponu od 300 do 1.800 ml/min. Naprava z dvema načinoma delovanja, ki preklaplja med inhaliranjem in pripravo z vodikom obogatene vode, kot je Onyx, ne spremeni nobenega od zgoraj obravnavanih načel: vnetljivost, prezračevanje in vprašanja, ki jih je vredno zastaviti zdravniku, veljajo enako ne glede na izbrani način delovanja. V nobenem od navedenih preskušanj niso uporabili opreme Hydrion; raziskave so potekale z neodvisno raziskovalno opremo. Njihova navedba v tem članku pojasnjuje stanje objavljenih dokazov in ne pomeni trditve, da je bil preizkušen ali odobren kateri koli konkretni izdelek. Bralci, ki primerjajo natančne razpone pretoka in vrednosti čistosti med modeli, si lahko ogledajo zbirko naprav za inhalacijo vodika in pri tem upoštevajo ista vprašanja.