Ali je vodikova voda gazirana? Pojasnilo razlike med vodikovo in gazirano vodo

Ne, vodikova voda ni gazirana voda, ti dve pijači pa nikoli nista bili namenjeni istemu. Gazirana voda vsebuje veliko ogljikovega dioksida (CO2), ki je pod tlakom raztopljen v vodi v tolikšni količini, da se ob odprtju pokrovčka sprosti v obliki vidnih mehurčkov. Vodikova voda vsebuje molekularni vodik (H2) v količinah, ki so po masi nekaj tisočkrat manjše, zato je prav to, da je kozarec negaziran in bister, pričakovan rezultat pravilno delujoče steklenice ali vrča. To, da se ne peni, še ne pomeni, da v njej ni vodika.

• Gazirane pijače vsebujejo več gramov CO2 na liter, ki se vanje pod tlakom dovaja prav zato, da se lahko po odprtju steklenice znova sprosti v obliki mehurčkov.
• Tudi najmočnejša steklenica za vodikovo vodo na trgu raztaplja vodik v miligramih na liter; razlika je približno tri velikostne rede v količini plina, ne pa zgolj blažja različica istega učinka.
• Molekularni vodik nima lastne barve, vonja ali okusa, zato ima kozarec vodikove vode okus po vodi, ki je bila uporabljena, ne pa po postani gazirani pijači.
• Višja vrednost ppb v tehničnih podatkih steklenice ne pove ničesar o mehurčkih; opisuje drug plin, merjen na drugačen način, in voda se zaradi tega ne bo začela peniti, ne glede na to, kako visoka je vrednost.

Zakaj se zdijo mehurčki očiten preizkus

Večina ljudi pri presoji, »kako gazirana je ta pijača«, pomisli na opazovanje mehurčkov, ki se dvigajo v kozarcu sode ali gazirane vode. Takšna navada je smiselna pri pijačah s CO2, kjer je penjenje bistvo, količina vidnih mehurčkov pa približno kaže, koliko plina je bilo dodanega. Ko torej kozarec vodikove vode stoji pred vami in je videti povsem enako kot voda iz pipe, je povsem razumljivo najprej pomisliti, da pijača ni gazirana (kar drži) ali da steklenica ni naredila ničesar (kar ne drži). Ti dve pijači raztapljata različna plina v zelo različnih količinah. Ko vidite dejanske številke drugo ob drugi, se odsotnost mehurčkov ne zdi več težava, ampak pričakovan rezultat.

Kako pijača sploh postane gazirana

Kako v vodo pride CO2

Gazirana voda nastane tako, da se CO2 pod nadtlakom raztopi v vodi. Komercialni polnilci vodo najprej ohladijo na približno 8 °C, saj lahko hladnejša voda pred dovajanjem tlaka zadrži več raztopljenega plina, nato pa jo navadno izpostavijo tlaku približno 120 psi, da se v njej raztopi toliko CO2 (vir: Gazirana voda – Wikipedija). Prav to, da lahko hladna voda pred dovajanjem tlaka zadrži več plina, omogoča, da ga končna pijača vsebuje veliko več, kot bi ga lahko zadržala, če bi bila odprta in na sobni temperaturi izpostavljena zraku.

Zakaj po odprtju pokrovčka plin hitro uide

Ko prekinete tesnjenje, tlak v steklenici skoraj v trenutku pade na običajni atmosferski tlak, količina CO2, raztopljenega v vodi, pa se še ni spremenila. Voda je zato glede na novi, nižji tlak prenasičena, odvečni plin pa se izloči iz raztopine in na mestih nukleacije tvori mehurčke. To so drobne nepravilnosti na kozarcu, ledene kocke ali celo prah v zraku (vir: Gazirana voda – Wikipedija). Ta plin, ki uhaja, vidite in slišite kot penjenje; to se nadaljuje, dokler se voda znova ne uravnoteži z okoliškim zrakom. Zato odprta steklenica gazirane pijače sčasoma izgubi mehurčke.

Kolikšna je dejanska količina plina

Le majhen delež CO2, raztopljenega v gazirani vodi, se dejansko pretvori v ogljikovo kislino. Konstanta ravnotežja hidratacije je v čisti vodi pri 25 °C približno 1,7×10⁻³, zato velika večina plina ostane raztopljena kot CO2, namesto da bi se pretvorila v kislino (vir: Ogljikova kislina – Wikipedija). Tudi ta majhen delež kisline zadošča, da ima gazirana voda pH približno od 5 do 6, primerljiv s pH jabolčnega ali pomarančnega soka, na jeziku pa pusti rahlo kiselkast priokus (vir: Gazirana voda – Wikipedija). Prav ta kiselkast okus, ne pa sami mehurčki, večina ljudi povezuje z »gaziranim« okusom. Ker je komercialno gaziranje zasnovano tako, da v vodi zadrži toliko CO2, gazirane pijače običajno vsebujejo več gramov raztopljenega plina na liter. To je vrednost, s katero bomo v naslednjem razdelku primerjali vodikovo vodo.

Zakaj količina raztopljenega vodika nikoli ni niti približno tako velika

Navadna voda lahko sama zadrži le omejeno količino vodikovega plina. V običajnih pogojih je ta naravna meja približno 1.600 ppb, naprave za pripravo vodikove vode pa jo presežejo samo z uporabo elektrolize pod tlakom, ki v raztopino potisne več vodika, kot bi ga voda sama lahko absorbirala. Več o tem pojasnjuje podrobnejši pregled tega, kaj dejansko merita ppb in ppm. Tudi steklenica z vrednostjo na zgornjem koncu tržnega razpona še vedno deluje z zelo majhno absolutno količino plina.

Primerjava ppb z grami na liter

Steklenica steklenica Hydrion Pulse za vodikovo vodo je deklarirana za do 8.000 ppb raztopljenega molekularnega vodika. Petminutni način doseže približno 4.000 ppb, desetminutni pa približno 8.000 ppb. Masni delež v ppb v vodi se neposredno pretvori v miligrame na liter, zato 8.000 ppb pomeni 8 miligramov vodika na liter, kar je najvišja vrednost med steklenicami v tej primerjavi. Če to primerjate z več grami CO2 na liter, ki jih običajno vsebuje gazirana pijača, je razlika več tisočkratna: vodikova voda ni blažja različica gazirane pijače, temveč raztaplja drug plin v količini, ki nikoli ne bi mogla ustvariti vidnih mehurčkov.

Kako sprememba vrednosti ppb vpliva na vodo in kako ne

Višja vrednost ppb pomeni, da je na voljo več raztopljenega vodika, ki je na voljo telesu, ne pa, da večji tlak plina čaka, da bi ušel v obliki mehurčkov. Ker absolutna količina tudi na zgornjem koncu razpona ostaja v območju miligramov na liter, sprememba od nižje do višje vrednosti pomeni več vodika v kozarcu, ne da bi se količina kdaj približala prostornini plina, zaradi katere se pijača peni. Naraščajoča vrednost ppb ni enak pokazatelj kot naraščajoča stopnja gaziranosti, zato ene ne smemo primerjati z drugo.

Kaj boste v kozarcu dejansko okusili in videli

Molekularni vodik je brez barve, vonja in okusa, zato ima vodikova voda okus po vodi, ki ste jo nalili v steklenico ali vrč. Če voda v kozarcu ostane videti negazirana in ima čist, nevtralen okus, se obnaša natanko tako, kot napoveduje kemija; to ne pomeni, da se nekaj ni aktiviralo. Znaki gaziranosti, ki jih ljudje nagonsko preverjajo, torej dvigajoči se mehurčki in kiselkast občutek na jeziku, izvirajo prav iz kemije CO2, ki je vodikova voda nikoli ni bila zasnovana posnemati.

Torej, ali je vodikova voda gazirana in ali ju je mogoče mešati?

Vodikova in gazirana voda raztapljata različna plina v zelo različnih količinah. Prav ta razlika v količini, ne razlika v kakovosti steklenic, je edini razlog, da se ena peni, druga pa ne. Če želite bolje razumeti, kaj je vodikova voda in kako nastane, ta uvod v vodikovo vodo pojasnjuje osnove. Če pa vas zanima, ali lahko steklenica za vodikovo vodo služi tudi za gaziranje pijače ali ali je dobro, da skoznjo spustite gazirano vodo, je to ločeno praktično vprašanje, ki si zasluži samostojen odgovor. Če vas poleg gaziranosti zanima tudi vsakdanji okus, članek o dejanskem okusu vodikove vode pove več. Če vaša steklenica sikne ali jo je težko odpreti, gre za vprašanje, povezano s tlakom, ki se razlikuje od gaziranosti. O tem je vredno prebrati posebej, da teh dveh pojavov ne boste zamenjali. Ko razumete primerjavo količine plina v tem članku, je smiseln naslednji korak primerjava razlik med vrednostmi ppb pri steklenicah in vrčih, da ugotovite, kateri način najbolj ustreza vašim vsakodnevnim navadam pri pitju vode.