Kaj je Brownov plin (HHO)? Ločimo kemijo od trženja

»Brownov plin« in »HHO« sta dve imeni za isto stvar: oksivodik, mešanico vodikovega in kisikovega plina, ki nastane pri razcepu vode z električnim tokom. Ko je tako opisan izhod naprave v tehničnih specifikacijah ali oglasu, gre za običajno kemijo elektrolize, ne za ločeno snov z novimi lastnostmi. Zmeda večinoma izvira iz trženja izpred več desetletij, ki je tej kemiji pripisalo dodatne trditve. Preden pogledamo, kaj v resnici pomenita nastavitvi naprave za čisti H2 in mešani H2+O2, je vredno vedeti, od kod te trditve izvirajo.

• Oksivodik je mešanica vodika in kisika v približnem razmerju 2 : 1, enakem razmerju, kot sta elementa zastopana v molekuli vode. Nastane z elektrolizo, ne z eksotičnim postopkom.
• Izraz »nova oblika vode«, povezan z Brownovim plinom, izvira iz določene obrobne teorije, ne pa iz posodobitve uveljavljene kemije.
• Pri gorenju se oksivodik preprosto ponovno združi v običajno vodno paro.
• Nastavitvi naprave »čisti H2« in »mešani H2+O2« označujeta, kateri od teh plinov izhaja iz izhoda pri danem pretoku, ne pa drugačnega kemičnega izdelka.

Kaj »Brownov plin« in »HHO« v resnici pomenita

Oksivodik je mešanica vodikovega plina (H2) in kisikovega plina (O2) (vir: Oksivodik – Wikipedia). Natančno razmerje 2 : 1, torej dva dela vodika na en del kisika po prostornini, je enako razmerju, v katerem sta elementa zastopana v molekuli vode. To ni naključje: plin običajno nastane z elektrolizo, pri kateri električni tok razcepi molekule vode na njuna sestavna plina (2 H2O → 2 H2 + O2). Ker oba plina iz iste elektrolizne celice izhajata v tem razmerju, se med izhajanjem zmešata. Zato se nastala mešanica imenuje oksivodik in ne zgolj »vodik z nekaj kisika«.

Od kod izvira ime

»Brownov plin« ni dokaz, da gre za ločeno snov; je zgolj drugo ime za zgoraj opredeljeni oksivodik. Uveljavitev tega imena se pogosto pripisuje obrobnemu fiziku Ruggeru Santilliju, ki ga je populariziral (vir: Oksivodik – Wikipedia). »HHO« je okrajšava, ki jo nekateri prodajalci uporabljajo za isto mešanico in z njo poudarjajo dva atoma vodika ter en atom kisika, čeprav ne gre za standardno kemijsko formulo, kot je H2O. Obe imeni opisujeta isti plin, ne glede na to, katero se pojavi na določeni strani izdelka. Podrobnejša trditev, ki jo je vredno preveriti, pa ni samo ime, temveč Santillijeva nadaljnja trditev o tem, kaj naj bi ta plin v resnici bil.

Zakaj ga nekateri oglasi imenujejo »nova oblika vode«

Če ste videli izdelek, za katerega trdijo, da proizvaja »novo obliko vode« ali plin, ki se »strukturno razlikuje«, ima ta trditev konkreten izvor, ki ga je vredno poznati, da jo boste prepoznali tudi drugje. Santilli je podal prav to trditev: predlagal je, da je plin, proizveden z njegovo lastno napravo, nova oblika vode z drugačnimi lastnostmi, pri čemer se je oprl na obrobno teorijo, ki jo je poimenoval »magnekule« (vir: Oksivodik – Wikipedia). Ta teorija ni del uveljavljene mainstreamovske kemije, pri razcepu vode na vodik in kisik ter njuni poznejši ponovni združitvi pa v nobeni fazi ne nastane nova snov. Ko oksivodik gori, se vodik in kisik preprosto ponovno združita v običajno vodno paro. Gre za enako reakcijo, kot se zgodi, kadar vodik gori v zraku.

To ne pomeni, da je vsaka uporaba izraza »Brownov plin« razlog za previdnost. Številni prodajalci ga uporabljajo kot znano ime za oksivodik, ne da bi ponavljali trditev o magnekulah. Pomembna je razlika med imenom, ki je zgolj oznaka z zanimivo zgodovino, in dodatno psevdoznanstveno trditvijo, da gre za drugačno vrsto vode. Prav pri tej trditvi je vredno ohraniti zdravo mero skepticizma.

Kako je to povezano z nastavitvama »čisti H2« in »mešani H2+O2«

Ko je kemija jasna, je lažje razumeti oznake v tehničnih specifikacijah naprave. Naprava, ki ponuja nastavitvi »čisti H2« in »mešani H2+O2«, spreminja, kateri plin oziroma katera mešanica plinov izhaja iz odprtine pri danem pretoku. Ne preklaplja med »običajnim vodikom« in »Brownovim plinom«, kot da bi šlo za dve različni snovi; pri obeh nastavitvah gre še vedno za običajen izhod elektrolize, le da je kisik bodisi odstranjen s filtriranjem bodisi ostane v mešanici.

Naprava za inhalacijo vodika Hydrion Zenith je konkreten primer, kako je to videti v tehničnih specifikacijah prave naprave. Glede na predstavitev izdelka nastavitvi Zenith 300 ml/min in 600 ml/min dovajata čisti H2, nastavitve 450, 900, 1.200, 1.500 in 1.800 ml/min pa mešani izhod H2+O2. Pri tem naj bi bila dosežena čistost vodika 99,99 %, proizvedena z elektrolizo PEM prek membrane, prevlečene s platino. Podatek o čistosti je specifikacija prodajalca, ne neodvisno preverjen rezultat testiranja, kar je vredno upoštevati pri primerjavi naprav na podlagi objavljenih podatkov.

Varnostni in praktični kompromisi med uporabo naprave v načinu s čistim H2 in mešanem načinu presegajo okvir tega članka. Primerjava, vključno z razlogi, zakaj lahko proizvajalec za določeno uporabo priporoča en način namesto drugega, je predstavljena v podrobnejšem pregledu načinov s čistim vodikom in mešanico vodika ter kisika.

Osnovni varnostni vidiki oksivodika

Ne glede na nasvete, specifične za inhalacijo, je dobro poznati nekaj splošnih fizikalnih dejstev o samem plinu. Zaradi teh lastnosti je treba postopek »preprosto elektrolizirajmo nekaj vode« jemati resno, ne pa ga obravnavati kot neškodljivega. Vodik je v zraku vnetljiv v nenavadno širokem razponu, približno od 4 % do 75 % po prostornini. V ožjem območju, približno od 18,3 % do 59 % po prostornini, lahko mešanica vodika in zraka detonira, namesto da bi zgolj gorela; turbulenca med požarom lahko povzroči celo prehod počasnejše deflagracije v detonacijo (vir: Varnost vodika – Wikipedia). Ker oksivodik že vsebuje lastno zalogo kisika, pomešanega z vodikom, lahko ob vžigu hitro zagori. Tudi zato so elektrolizne naprave izdelane z zaprtimi celicami, prezračevanimi ohišji in omejitvami pretoka, namesto da bi šlo za odprto reakcijo.

Vredno je poznati še eno podrobnost: vodikov plamen je pri dnevni svetlobi pogosto zelo težko videti s prostim očesom. Včasih mu pravijo »nevidni plamen«, čeprav ga detektorji plamena UV ali IR zaznajo jasno (vir: Varnost vodika – Wikipedia). Zato je treba vsako domnevno uhajanje plina iz elektrolizne naprave jemati resno in se ne zanašati zgolj na vid. Za konkretno namestitev, prezračevanje in preverjanje uhajanja upoštevajte navodila proizvajalca za svojo napravo, namesto da bi postopke določali sami. To so splošna dejstva o ravnanju z oksivodikom kot plinom, ne pa nasveti o varnosti inhalacijske terapije; ti so obravnavani posebej v sorodnih člankih tega vsebinskega sklopa.

Ko »Brownov plin« in »HHO« ne zvenita več kot skrivnostna sestavina, temveč kot oksivodik, proizveden z elektrolizo, je primerjava naprav preprostejša: pravo vprašanje je, kako posamezen model v dokumentaciji opisuje nastavitvi za čisti H2 in mešani H2+O2, ne pa, ali je plin ene znamke nekako drugačen od plina druge. Če ste še na začetku, širši uvod v inhalacijsko terapijo z vodikom pojasnjuje, kako oprema in posamezne terapije na splošno delujejo, nakupni vodnik za izbiro naprave za inhalacijo vodika pa vas vodi skozi odločitev o nakupu, ko razjasnite terminologijo. Za vprašanja o zdravstvenih učinkih je primernejše branje kaj poročajo varnostne študije o neželenih učinkih inhalacije vodika, če pa ste videli napravo, oglaševano kot »medicinske kakovosti«, članek o tem, kaj ta regulativni status v resnici pomeni to pojasnjuje neposredno. Bralci, ki želijo preveriti, kako so pri aktualnih modelih dokumentirane nastavitve za čisti H2 in mešani način, si lahko ogledajo kategorijo naprav za inhalacijo vodika in so pri tem pozorni na razliko v tehničnih specifikacijah.